Tjašina izkušnja s programom Erasmus+ v tujini vas bo navdušila

Tjašina izkušnja s programom Erasmus+ v tujini vas bo navdušila

Tjaša Žagar, študentka programa Velnes, je praktično izobraževanje opravljala v Avstriji, v družinskem hotelu, preko Erasmus izmenjave, ki jo šola omogoča vsem svojim študentom. Sodelovala je z izkušenimi mojstri, delala za najzahtevnejše goste različnih narodnosti, tudi za Bojana Križaja, in pridobivala dragocene izkušnje, ki ji bodo še kako prišle prav. Sedaj, ko se je vrnila, nam je zaupala svoje vtise in napotke, kako se odpraviti po njenih stopinjah:

Če predstavim svojo zgodbo, sem v tujini že prej preživela kar nekaj časa, in vsakič, ko sem zbrala pogum in nekam šla, mi je to nekaj dalo. Tako me je vedno znova vleklo nazaj oziroma še kam po svetu. Delala sem v Avstriji, Angliji in Franciji. Če se malo organiziraš in če veš, kje iskati, se delo oziroma praksa zate res vedno najde. Včasih je samo treba vztrajati malce dlje. To, da pa je delo, ki ga opravljaš, priznano kot praksa v okviru študija, je super, da pa prejmeš za to še finančno pomoč in plačilo, pa je res vrhunsko – nekaj izjemnega, za kar smo lahko študentje samo hvaležni.

Praksa v tujini je super izkušnja tako in drugače. Spoznaš nove ljudi, naučiš se ne le jezika, temveč tudi veliko o sebi, dobiš izkušnje iz prve roke, v tujini dostikrat celo boljše kot v Sloveniji, in čeprav je mogoče kdaj težko, tuje in neznano, ugotoviš, da zmoreš vse in da se lahko znajdeš prav povsod. Poleg investicije vase in v svoje znanje, poleg novih veščin in novih prijateljev pa za vse to dobiš še finančno pomoč s strani Evropske Unije. 

Postopek je dosti dosti enostavnejši, kot si večina predstavlja. Naša šola in mednarodna koordinatorka za višje šole ti pomagata in te vodita na vsakem koraku. Prakso sicer moraš najti sam, vendar tudi to ni težko. Sama sem naletela na nešteto oglasov in po pošiljanju prošenj tudi prejela veliko pozitivnih odgovorov. Za lažjo predstavo posredujem na koncu nekaj portalov, preko katerih sem iskala, in še vsakič našla.

Moja praksa je bila res super. Sicer rabiš nekaj časa, da se navadiš na razgibano delo, nov sistem in tuj jezik, ampak še preden se dobro zaveš, si že domač in obvladaš situacijo. Po mojih izkušnjah so bili mentorji/zaposleni vedno zelo prijazni in so mi pomagali osvojiti področja, ki jih prej nisem poznala. Moje slabo znanje tujega jezika je meni predstavljalo dosti večjo oviro (v glavi) kot njim. Dejstvo je, da za delo z ljudmi ne potrebuješ veliko, samo človeka, ki te želi razumeti, malce potrpljenja in pa pogum, da poizkusiš. Gostje so ponavadi prijazni in cenijo, da se nekdo trudi v jeziku ki ni njegov. Kjer je volja, je pot, to velja tudi za (spo)razumevanje. Mimika, malce mahanja in velik nasmeh, pa smo vsi srečni, gost, šef in tudi sami, ki se šele učimo. 

Delala sem v srednje velikem družinskem hotelu, čisto na smučišču, z dolgoletno tradicijo. Na začetku, ko gostov še ni bilo toliko, so me malo pošiljali naokrog in mi kazali, kakšen je potek dela. Spoznala sem praktično vse, od dela maserke, reševalca iz vode, sauna mojstra, sobarice, dela v pralnici, do dela na recepciji, v kuhinji in baru. Na začetku sem veliko spraševala, saj se kaj hitro zgodi, da ljudje v svoji zagnanosti, da bi delo čim prej opravili, pozabijo, da ti morda vse to prvič vidiš. Na začetku je potrebno veliko potrpljenja, radovednosti in fleksibilnosti, da si pripravljen na vse. Ne poznaš njihovega sistema, kako poteka dan, kam kaj paše, komu pomagati in kako, vendar se z opazovanjem in zanimanjem hitro naučiš. 

Čeprav sem na začetku menjala pozicije in se učila od vseh, so me kasneje, ko je bil hotel polno zaseden, usmerili tja, kjer so pomoč najbolj potrebovali – v “front office”, strežbo zajtrka in večerje, pripravo jedilnic, pogrinjkov, pribora, buffeja, dekoracije. Delala sem tudi v baru, na apresski, v dveh različnih hotelih, stregla sem navadne goste, pa tudi avstrijske pomembneže. V mojem hotelu Slovencev ni bilo veliko (je pa eno noč prespal pri nas tudi Bojan Križaj). Veliko je bilo Avstrijcev, Nemcev, Čehov, Hrvatov in Madžarov. Enako velja za moje sodelavce. Veliko jih je bilo iz Madžarske, kar nekaj pa je bilo tudi Bolgarov, nekaj malega Avstrjicev in nekaj tudi Nemcev. Nekateri so obvladali nemško, drugi pa so se skupaj z mano učili. Na koncu sem ugotovila, da smo vsi na istem. Nekaj jih je tam delalo že več let, več sezon zapored, nekaj pa nas je bilo neizkušenih, ki smo delali prvič. 

Proti koncu sem dobila deljeni urnik, od 8. do 12. in od 18. do 22. ure, 6 dni v tednu. V “top season” smo delali več, ko gostov ni bilo, smo imeli kakšen dan dodatno prosto. Delo v turizmu, gostinjstvu oziroma hotelirstvu je pogosto tudi ob vikendih in praznikih, ko je pač gostov največ. Avstrijci v tem niso izjema, delala sem praktično vse vikende, ampak to so tudi pošteno nagradijo. Npr. po delu za novo leto smo od šefa dobili 100 eur spodbude in nagrade. Na koncu smo dobili tudi neko finančno nagrado za “neizkoriščen dopust”, delo ob nedeljah in praznikih, nadure, napitnino itd. Če si preračunam, sem na dan dobila približno 27 EUR Erasmus štipendije, če temu prištejem še plačilo za delo in vse napitnine, sem poleg izkušenj prinesla domov tudi kar nekaj našparanega.

Pa še nekaj zgoraj obljubljeni portalov, preko katerih sem iskala prakso, in jo vsakič našla:

Za iskanje po kategoriji “hospitality”: 
https://www.hosco.com/en//?utm_campaign=status-job-alert&utm_source=job-alert-rare-a&utm_term=SL1&utm_medium=email (Evropa, razno)
https://www.hotelcareer.com/jobs/wellness-health-entertainment
Za iskanje po Avstriji, Nemčiji, Švici:
https://www.hogastjob.com/  

Za iskanje po Španiji:
https://www.spain-internship.com/en/
Različni portali za iskanje sezonskih del ali internships:
Natives Jobs, SnowRecruiterJobs, SeasonWorkers, https://www.ski-jobs.co.uk/ etc,  https://europe-internship.com/

 

Uspešno!

 

© 2016 - 2021 Abitura, Višja strokovna šola, vse pravice pridržane. | Piškotki